logo zgoraj
Trg Borisa Kidriča 3, 2000 Maribor
05-908-33-72
info@ses-mb.si
KontaktNajem

 

EP Petra Hock

Ko sem letos v okviru programa Evropskih Institucij »Back to School« obiskala SEŠ me je novejša podoba prijetno presenetila. Že 15 let živim in delam v Bruslju in čeprav sem obnovo šole seveda opazila, sem šele letos imela priložnost pokukati tudi v notranjost. Zelo pozitivna sprememba, pohvalno, bravo, pa vendarle sem malo nostalgično pomislila: »kam pa je izginila prodajalnica sendvičev, ki te je vsako jutro pozdravila že na vhodu? In tudi starega ogromnega kostanja ni več na dvorišču!«. Ampak spomini so pa ostali...

Ko pomislim na šolo in šolske klopi, se spomnim kako priljubljen in hkrati osovražen je bil šolski zvonec. Trdo kovinsko drdranje je bilo težko pričakovano, ko se je bližal konec šolske ure in seveda strašno nezaželeno, ko je oznanjal konec odmora, torej pričetek naslednje ure in je bilo treba spet v razred. In danes se večkrat spomnim, da sem težko pričakovala konec šolanja, ko mi nikoli več v življenju ne bo treba poslušati tega zvonjenja. No, šolanje sem pred davnimi leti končala, zvonjenje pa bolj ali manj redno še vedno poslušam. V Evropskem Parlamentu se namreč še danes uporablja tak isti zvonec za oznanjanje pričetka zasedanja, pričetka glasovanj in konca plenarnega zasedanja poslancev... No med obiskom šole sem ugotovila, da so med drugim pri prenovi zamenjali tudi šolski zvonec, kovinsko drdranje je nadomestila nežna, prijetna melodija.

Odločitev kam po osnovni šoli ni bila enostavna. V tistih časih še ni bilo tako samo po sebi umevno, da boš po srednji šoli nadaljeval študij na univerzi in si zato razmišljal o izbiri šole bolj v povezavi s poklicem, ki si ga želiš opravljati - v primeru da te ne bo zaneslo na faks. In koliko mladih pa pri svojih 14 ali 15 letih točno ve s čim si želi služiti kruh? Tako je zame odločitev padla bolj po sistemu, no če je že tvoja sestra tam in če je pred tem tudi tvoja mama obiskovala SEŠ, zakaj pa ne bi tudi ti... In sem, in odločitve ne obžalujem. SEŠ mi je dala dobro izobrazbo, ne samo kot osnovo za nadaljnji študij ampak predvsem za delo in življenje. Danes opravljam svoje delo večinoma v angleščini, jeziku katerga znanje sem osovojila pri urah profesorice Vučič. Naj tudi jaz omenim »slepo desetprstno tipkanje«, ki sem se ga naučila pri profesorici Sluban in s katerim še danes presenečam mlajše generacije; ti namreč obvladajo samo super hitro »dvopalčno klofanje« po pametnih telefonih. Pa poglobljeno znanje knjigovodstva in računovodstva (z uporabo računalniškega programa, ki je v tistih časih bila redka izjema!) pridobljeno pri profesorici Kramberger-Šarh, ki me je popeljalo tudi do uspeha na tekmovanju knjigovodskih in računovodskih delavcev. V izredno lepem spominu imam tudi našo dramsko dejavnost pod vodstvom profesorja Žigarta, s katero smo si popestrili šolski vsakdan in s predstavami razveselili dijake in profesorje. Tudi naša humanitarna dejavnost pod mentorstvom profesorice Žuraj je bila izredna življenjska izkušnja. Običajno je bilo tudi zelo zabavno pri urah obrambe in zaščite profesorja Petroviča. V smislu »nič nas ne sme presenetiti« pa nas je s svojim sistemom »kratkih petminutnih (seveda nenapovedanih)« testov pri urah matematike pripravila na življenje tudi profesorica Fundak, ki se ji želim še posebej zahvalit za sprejem in spremstvo ob mojem zadnjem obisku šole. Veselilo me je tudi ponovno srečanje z obema razrednikoma, profesorico in profesorjem Šulin, ki sta nas prav po starševsko pospremila do konca šolanja.

Hvala SEŠ!

 

PONOSNI SMO NA NAŠE BIVŠE DIJAKE ... IN ŠE NAPREJ OSTAJAMO POVEZANI!