logo zgoraj
Trg Borisa Kidriča 3, 2000 Maribor
05-908-33-72
info@ses-mb.si
KontaktNajem

 

PREGL ses

Srednja ekonomska šola Maribor ni bila moja prva izbira, ko sem zapuščal osnovno šolo v domači Jarenini. Pod vplivom očeta in njegovih sodelavcev, s katerimi sem se med počitnicami prav pogosto družil na danes žal 'pokojnem' Cestnem podjetju Maribor, me je mikalo gradbeništvo. »Aleš, to ni zate. Kako boš ti risal načrte, če veš, da nisi za to,« mi je govorila mama. Oče pa se nekako ni opredelil. Kar naenkrat sem se znašel na informativnem dnevu v stari telovadnici Srednje ekonomske šole Maribor. Gospa Golob je bila takrat ravnateljica.

Inovativna predstavitev pa je takrat name naredila vtis. A ekonomska ni in ni hotela postati moja izbira, tudi, ker je tja desetletje prej hodila starejša sestra Polona. Za njo pa ne bom ponavljal, sem si govoril, ko je bilo v meni še nekaj družinskega revolucionarnega duha. Ne vem, komu sem pravzaprav popustil. Sebi, svojim racionalnim razlagam, da pa ekonomija ni tako 'mimo', ali okolju. Danes niti ni več pomembno. Dejstvo je namreč, da je bila ekonomska prava izbira. In če bi danes z vsem kar vem in znam moral še enkrat v srednjo šolo, bi šel v tisto staro lepotico na vogalu Cafove, kjer si ob vstopu ves omamljen od Budimirove kantine. Joj, koliko 'toplih' s suho smo pojedli?! Ko so me prosili, naj napišem te vrstice, so gotovo imeli v mislih, da povem, kaj mi je šola dala. Morda bo kdo presenečen.

SEŠ mi je v prvi vrsti dala svobodo. Da sem, kar sem, da uresničujem svoje talente. Čeprav sem bil relativno uspešen dijak, pa verjamem in upam, da se sošolcem in učiteljem nisem vtisnil v spomin po ocenah in znanju, temveč po doživetjih v obšolskih dejavnostih. Na prvem mestu so dobrodelni koncerti, kjer smo bili vsi eno … Potem so tukaj razni drugi dogodki, pa dijaški parlament … Ekonomska me je videla manj pogosto, kot bi me morala. A, ko me je imela, me je imela celega. Jaz pa njo. Zapisano meji na norost, a nora so bila leta, ki sem jih preživel na Trgu Borisa Kidriča 3. Razredničarka, učiteljica matematike, pokojni učitelj slovenščine, učiteljica nemščine, učiteljica prakse, tisti, včasih zoprni učitelj zgodovine, ravnateljica … Že zaradi njih, pa nisem vseh naštel, je bilo vredno štiri leta 'zapraviti' nasproti Barona in 'Shakespeara'. Biti več na drugi strani Cafove tudi, ko ni bilo pouka. Ne vem, če je še slogan šole – Danes sošolci, jutri poslovni partnerji. V mojem bitju je slogan te šole – Iskal znanje, našel sebe. Pa srečno in hvala, danes revitalizirana lepotička na vogalu Cafove. Rad te pogledam in še te obiščem!

 

PONOSNI SMO NA NAŠE BIVŠE DIJAKE ... IN ŠE NAPREJ OSTAJAMO POVEZANI!