logo7
Trg Borisa Kidriča 3, 2000 Maribor
05-908-33-72
info@ses-mb.si
KontaktNajem

 

20180214 095029

Z ustvarjalno ekipo snujemo prihajajoče Male sive celice; sem v fazi tonske obdelave dokumentarnega filma o Logarski dolini; pripravljam se na izobraževalno oddajo o Radovljici; berem pa tudi dva romana, ki bosta v kratkem predstavljena v oddaji Pisave.

Verjetno se zdi stresno J - je pa vselej nov izziv, nov adrenalin, nova odkritja ljudi, krajev, umetnosti, dogodkov. In dragoceni privilegij, da vedno znova odstiraš svetove, ki se pogosto le za trenutek odprejo mediju, kameri, potem pa spet skrito živijo svoje življenje.

Poklic, ki ni zoprna spremljevalka življenja, ampak ljubi del bivanja.

-

Srednjo ekonomsko šolo sem obiskovala v obdobju razcvetelih Duran Duran krasotcev in Madonne s križem,   prve verzije Windowsov,    Mihaela Gorbačova,  prve zmage Mateje Svet v svetovnem pokalu ter v času kave in Milke Pri debeli Berti :-D .

Hm hm, ali je res že toliko let?

-

Tisti, ki že kmalu zanesljivo vedo, kaj  v življenju jih resnično privlači, kje se bodo našli in kateri poklic bodo z veseljem opravljali dolga desetletja, so precej redki. Žal tudi jaz  nisem bila med njimi. Razen strasti do smučanja me je zanimalo mnogo področij, a nobeno prav zelo.

Ena izmed večjih zagat in nesreč v življenju je, če se leta in leta zbujaš z grozo, da te spet čaka služba, ki jo opravljaš le zato, da preživiš, ne pa zaradi tega, da z njo srečno živiš. Čakanje, da mine zoprnih osem ur, lahko zdržiš nekaj tednov ali mesecev, gotovo pa ne več desetletij.  Spomnim se svoje delovne prakse v srednji šoli, ko smo bili  en teden  v  pisarnah po različnih podjetjih. Najbrž se mi minute in ure še nikoli niso vlekle tako mučno. Na kazalce gledaš vsakih pet minut, ura pa je vztrajno še vedno enajst ;-).

Zato je izbira srednje šole in kasneje nadaljnjega šolanja ena izmed pomembnejših življenjskih odločitev, kar seveda zveni kot nadvse dolgočasna starčevska fraza, ampak v vseh nadležnih frazah je vsaj nekaj resnice.

-

Razsvetlitev me je doletela po dokončani prvi stopnji EPF, tedaj VEKŠ. Po ogledu  kanadskega filma se mi je povsem nepričakovano odprlo, da je to, kar želim, filmska in televizijska režija. Ko slediš sebi, imaš toliko energije in zagona, da skoraj nobena ovira ni preveč bodeča - tako sem opravila diferencialne in sprejemne izpite ter se vpisala na ljubljansko AGRFT. Prejela sem študentsko Prešernovo nagrado in kmalu začela sodelovati z RTV Slovenija - najprej kot samozaposlena v kulturi, potem pa bolj »zares« ;-).

Mogoče me bo nekoč v življenju našlo kaj novega, ampak zaenkrat čutim, da bi svojo študijsko in poklicno pot izbrala še enkrat, če bi imela ponovno izbiro.

-

Čeprav me je torej zaneslo in zasidralo drugam, zdaj cenim tudi to, da imam temeljna znanja iz ekonomije, ki je konec koncev sestavni del našega vsakdanjika.

Iz Srednje ekonomske šole pa so ostali ljubi spomini. Zdaj, po tolikih letih, ostajajo drobci - kot sanje, ko se zjutraj spomniš le še  najbolj impresivnih slik, ne pa  celote. In te podobe so nekakšna mešanica komedije in drame z nadahom nostalgičnega, romantičnega italijanskega filma.  Profesorji so bili večinoma takšni, kakršne si le želiš: strokovni in  »ravno prav« zahtevni; sicer avtoritete, a vendarle topli, uvidevni  in razumevajoči. Tako da mi, upam,  tudi draga prof. A. Bauman ni zamerila javnega zapisa in utemeljevanja, zakaj imam Kosovela raje od Prešerna :-D.

In četudi se je tedaj kakšna težava zdela pretresljiva, je to zdaj topel spomin na milo, kratko življenjsko obdobje, ko vsem dramam navkljub v bistvu čutiš, da si v vseh pogledih še v toplem gnezdu in da je tisto »resno življenje«  tam daleč,  nekje drugje.

-

PONOSNI SMO NA NAŠE BIVŠE DIJAKE ... IN ŠE NAPREJ OSTAJAMO POVEZANI!